V Sloveniji vsak prebivalec ustvari 100 kg odpadne embalaže na leto, od tega 22% plastike. Ta je od začetka 20. stoletja najbolj uporabljen material. Izdelki iz plastičnih materialov so nam postali samoumevni. Plastične vrečke, steklenice in zamaški so srce potrošniške kulture, ko pa jih ne potrebujemo več, postanejo problem. Plastične odpadke najdemo povsod, tako v okolju kot, na koncu, tudi na naših krožnikih.
Desetine milijonov ton plastičnih odpadkov konča v svetovnih oceanih, kjer lahko najdemo kar 5 ogromnih otokov plastik. Ta razpade na čedalje manjše delce, ki jih poznamo pod imenom mikroplastika in povzroča škodo velikih razsežnosti. Živali, predvsem ptice in ribe, tavajočo plastiko pogosto zamenjajo za hrano. Koščki, ki nastajajo ob delnem razgrajevanju, so škodljivi za številne ekosisteme, svojo pot pa najdejo tudi v prehranjevalno verigo ljudi.
80% odpadne plastike v morje pride s kopnega. V Evropi, kljub številnim možnostim ločenega oddajanja odpadkov, 50% plastične embalaže še vedno konča na odlagališčih. To dejstvo pa ni problematično samo zaradi povečanega onesnaževanja, ampak tudi z vidika izkoriščanja naravnih virov in porabe energije. Pravilno ločena embalaža številnim proizvajalcem predstavlja precejšen delež surovin, za izdelavo novih uporabnih produktov.
Enako velja tudi za odpadne pločevinke, ki tako kot odpadna plastična embalaža sodijo v zabojnik za embalažo. Pri tem večkrat naletimo na očitke in nezadovoljstvo krajanov, da sprva ločeni odpadki, na koncu pristanejo skupaj na odlagališču. Če vržemo različne vrste odpadkov v en zabojnik, še ne pomeni, da komunalne službe vse skupaj odložijo na odlagališču. Ne, skupno zbiranje mešane embalaže omogočajo sortirne linije, ki avtomatsko zaznajo vrsto odpadka in jih razvrstijo v pravilne sortirne kabine.
Recikliranje aluminija omogoča, da se odpadni aluminij ponovno uporabi za izdelavo novih izdelkov. Kakovost aluminija se z recikliranjem ne slabša, zato ne preseneča dejstvo, da je 75% aluminija, ki so ga proizvedli od leta 1888, še vedno v uporabi. Predvsem pa je postopek reciklaže veliko cenejši od postopka pridobivanja aluminija iz rude. Za enako količino se namreč porabi kar 95% manj energije kot pri pridobivanju primarnega aluminija.
Pločevinka, ki jo oddamo ločeno od ostalih odpadkov in gre skozi proces reciklacije, se ponovno znajde na prodajnih policah v roku 60 dni.
V kolikor poskrbimo, da izpraznjene pločevinke pristanejo v zabojniku za embalažo, znatno pomagamo ohranjati naravo nedotaknjeno. Poveča se stopnja recikliranja, zmanjša pa poraba energije in naravnih virov. Izpraznjenim pločevinkam in konzervam, ki končajo v za to namenjenih zabojnikih, se življenska doba podaljša in jih lahko vedno znova uporabljamo. Predvsem pa moramo poskrbeti, da ne pristanejo v naravi.
Z ukrepi za zmanjšenje odpadne embalaže lahko pričnete že danes:
